V tem stadiu ;) (kak izraz!) svojega življenja imam več časa zase, kot sem ga imela kadarkoli do sedaj. Menda sem uspešno ozdravljeni workoholik in priznam, da mi to sede. Kako zelo paše, ko človek ni obremenjen samo z delom, ko ti nit reba že zgodaj zgodaj zjutraj v blokec zapisovati vseh sestankov, pa organizirati vseh dejavnosti in projektov, ki bi jih želel speljati.

Moji dnevi tako potekajo precej drugače, kot so v preteklih letih. Čas za sprehode, za razmišljanja, za prijatelje, za starše in predvsem – zase. Da si resitiram glavo in jo poženem na novo. Čeprav se mi včasih zdi, da sta zaradi vsega tega časa na svetu prazna samo še dva prostora – Sahara in moja glava.

Lepo je spreminjati stezo v široko cesto in na njej srečevati meni najljubše:

* Primoža, ki vsak dan skrbi za moje smejalne gube (z jogurtom na nosu;):

* Nino in njeno Izo, ki je vsak dan večja:

* Piko, s katero lahko hodim na izlete in pred katero govorim, kar mi v trenutku pade na pamet;)

* Nino, ki se potepa po svetu in s katero se nekajkrat na teden pocartava na daljavo: