Nedolgo nazaj me je novinarka v intervjuju za neko revijo spraševala, kakšna je moja vzgoja. Sem demokratičen ali avtoritaren starš? Znam pokazati, kje so meje ali je vse tako, kot v določenem trenutku želi moj otrok?

Moj Maks je zdaj star skoraj 15 mesecev in do danes sem prebrala kar nekaj knjig o vzgoji, v njih sem z barvnimi markerji podčrtala tisto, kar se mi je zdelo najbolj pomembno. Ne samo to – iz ene knjige sem med počitnicami celo izpisala pravila, ki so se mi zdela upoštevanja vredna in jih doma prilepila na hladilnik. Saj ne rečem, da se zdaj tega vsaj 10 – odstotno držimo (bolj so ta – na hladilnik prilepljena – pravila pripeljala do tega, da so se iz mene norčevali tašča, lastna mati in bližnje prijateljice).

Je pa res, da sem z listanjem revij in prebiranjem knjig spoznala določene metode in nove poti vzgoje, na katere sicer ne bi pomislila. In kako torej vzgajam svojega otroka? S srcem in z ljubeznijo. Dovolim mu, da odpira elemente, ne dovolim mu, da iz  njih vleče obleke in posodo. No, čeprav priznam, da mu uspe vsaj enkrat dnevno narediti podrobno inventuro tudi v omari. Dovolim mu, da stokrat dnevno iz košarice potegne copate in jih razvleče po stanovanju (ker mi jih pač ni težko zložiti nazaj), ne dovolim mu, da se igra z daljinci in ostalo tehnično robo, ki jo imamo po stanovanju (zaradi moževe obsesije do tehnike), na vsakem koraku.

Maks zdaj že ve, kaj je zaželeno in kaj ne. Razume, ko mu rečem: »Maks, mami tega ne dovoli!«. Včasih mu je ta stavek sila smešen, drugič spet začudeno gleda, češ, kaj si je pa stara zdaj zmislila, zakaj pa tega ne smem, spet tretjič vzame moj jezen pogled in v zrak dvignjen, žugajoč prst, kot igro, in med vriskanjem zbeži proč. Pravila določamo vsak dan sproti, saj se, odkar hodi, vsakodnevno sam srečuje z novimi stvarmi, ki jih želi preizkusit.

Morda je posledica branja knjig to, da ga vselej opozorim samo enkrat, potem pa vzamem stvar, ki je prepovedana in njegovo pozornost preusmerim drugam. In vztrajam pri teh svojih načelih. V teh dneh se soočamo s tem, da se prehranjujemo samo za mizo. Da se z žemljico v roki nikakor ne moremo sprehajati po stanovanju. Danes zjutraj sva imela težko borbo z »albert« keksom, ki ga je na vsak način želel drobiti od kuhinje proti dnevni sobi in nazaj. Vsaj petkrat sem ga posadila za mizo in mu dala keks, ko je vstal izza mize sem mu keks spet vzela, nakar je bilo kričanje, pa spet nazaj za mizo in keks v roko in ponovno dol iz stola, pa keks iz roke in tako naprej in tako nazaj.

Včasih, ko ga pogledam, kako sprobava meje, mi je sila smešno in se moram zelo zadrževati, da ne izbruhnem v smeh. Spet drugič me jezi, ko vidim, da dedki in babice ne upoštevajo ničesar, kar sem »predpisala«, ampak … Iz vsega, kar sem se naučila in kar sem v teh dobrih 15 mesecih pridobila, sem spoznala, da se zarečenega kruha največ poje. In vzgojne metode, ki se obnesejo v družini vaše prijateljice, ni nujno, da se obnesejo tudi pri vas doma. Saj je fajn, da smo vztrajni in dosledni, ampak … za vsako ceno pa ni treba z glavo skozi zid in za vsako ceno ni treba že enoletnega otroka šolati kot majhnega cucka. Ker slej ko prej … bomo vse doživele histerični napad v trgovini. Ne glede na to, kako se bomo trudile pred tem … Ko se bo zgodilo, imejte v mislih, da je to sestavni del odraščanja in da to nikakor ne pomeni, da ste mulca slabo vzgojile. Eeeee … saj je približno tako, a ne?

Objavljeno v: Ringaraja.