Nedolgo nazaj me je novinarka v intervjuju za neko revijo spraševala, kakšna je moja vzgoja. Sem demokratičen ali avtoritaren starš? Znam pokazati, kje so meje ali je vse tako, kot v določenem trenutku želi moj otrok?

Moj Maks je zdaj star skoraj 15 mesecev in do danes sem prebrala kar nekaj knjig o vzgoji, v njih sem z barvnimi markerji podčrtala tisto, kar se mi je zdelo najbolj pomembno. Ne samo to – iz ene knjige sem med počitnicami celo izpisala pravila, ki so se mi zdela upoštevanja vredna in jih doma prilepila na hladilnik. Saj ne rečem, da se zdaj tega vsaj 10 – odstotno držimo (bolj so ta – na hladilnik prilepljena – pravila pripeljala do tega, da so se iz mene norčevali tašča, lastna mati in bližnje prijateljice).

Je pa res, da sem z listanjem revij in prebiranjem knjig spoznala določene metode in nove poti vzgoje, na katere sicer ne bi pomislila. In kako torej vzgajam svojega otroka? S srcem in z ljubeznijo. Dovolim mu, da odpira elemente, ne dovolim mu, da iz  njih vleče obleke in posodo. No, čeprav priznam, da mu uspe vsaj enkrat dnevno narediti podrobno inventuro tudi v omari. Dovolim mu, da stokrat dnevno iz košarice potegne copate in jih razvleče po stanovanju (ker mi jih pač ni težko zložiti nazaj), ne dovolim mu, da se igra z daljinci in ostalo tehnično robo, ki jo imamo po stanovanju (zaradi moževe obsesije do tehnike), na vsakem koraku.

Maks zdaj že ve, kaj je zaželeno in kaj ne. Razume, ko mu rečem: »Maks, mami tega ne dovoli!«. Včasih mu je ta stavek sila smešen, drugič spet začudeno gleda, češ, kaj si je pa stara zdaj zmislila, zakaj pa tega ne smem, spet tretjič vzame moj jezen pogled in v zrak dvignjen, žugajoč prst, kot igro, in med vriskanjem zbeži proč. Pravila določamo vsak dan sproti, saj se, odkar hodi, vsakodnevno sam srečuje z novimi stvarmi, ki jih želi preizkusit.

Zadnjič sem v mestu srečala bivšo sošolko, ki ima doma malčka, starega dva meseca manj kot je moj Maks. Nazadnje sva se srečali avgusta lani, ko sem bila jaz tik pred porodom, ona pa mi je hitela pripovedovati, kako dolgo sta se z možem trudila za njunega otročička in kako je nazadnje uspelo z umetno oploditvijo. Bila sem iskreno vesela zanjo.
No, in ta taista oseba mi zdaj, dobro leto po rojstvu svojega otroka, pove, da se njen sin vsako noč zbudi vsaj dvakrat in da z možem več ne vesta, kaj naj naredita. ?! Zato sta se odločila, da bosta malega puščala v njegovi postelji, da joka, dokler ne zaspi. Ne dvomim, da z dobrim namenom … čeprav še vedno ne morem ugotoviti, kaj je cilj tega »vzgojnega« ukrepa.
A se spomnite, kako težko smo čakale našega otročička, ko smo ga imele še v trebuhu? Kako smo si ga želele, da bi ga stisnile k sebi, ga crkljale, ga hranile, previjale, se z njim igrale … Zakaj bi torej – po nekaj mesecih, kar ga imamo – sedaj dovolile, da zaspi žalosten, zmeden in v solzah? Brez pomoči mamice ali atija? Ali vam ni ljubše, ko ste same žalostne, da vas nekdo stisne k sebi, vam nežno zašepeta, da bo vse vredu in da vas ima rad, kot pa da samevate same v sobi in vaših klicev na pomoč ne sliši nihče?
V različnih knjigah lahko beremo o različnih metodah, kako uspavati otroka. Določeni »strokovnjaki« seveda svetujejo, da ga pustite v postelji, ker ga na tak način ne boste razvajale in mu boste dale vedeti, da je noč čas za spanje. Prav smešno se mi zdi, ko potem kakšna mama reče, da se ta metoda obnese … »Mala je po treh urah nehala jokati in je zaspala«. Super! A bi tej mami kdo povedal, da je mala zaspala od utrujenosti in nemoči in ne zato, ker se je pri dveh mesecih svoje starosti naučila lekcije o spanju?! Vse, kar se otrok nauči v takem primeru je, da njegovega joka, ne sliši nihče. Da ni nikogar, ki bi ga potolažil in mu dal občutek varnosti.
Tako majhni otroci ne »vzganjajo histerije« – njihov jok je način njihove komunikacije. Samo na tak način nam vedo povedati, da potrebujejo naše roke, naš objem in naš šepet. Pa kaj, če smo naslednji dan neprespani in utrujeni! Saj bo kmalu prišel čas, ko se bomo pritoževali v drugo smer. Ko bomo sodelavcem pripovedovali, da se več ne želijo družiti z nami, da se zapirajo v svojo sobo in da se več ne pustijo objemati.
Tudi najin Maks se ponoči zbuja. Vsaj enkrat. Na prste ene roke lahko preštejem noči, ki smo jih v teh 15 – ih mesecih v celoti prespali. Ko ponoči zakriči, skočiva z možem oba v zrak, nakar eden od naju hitro steče po mulčka v njegovo sobo in ga prinese v najino posteljo. Položiva ga na sredino, med naju in vsi trije se stisnemo kot malce muce ter mirno spimo do jutra. Vam povem, ni lepšega občutka, kot je ta!

Kolumna objavljena v: Ringarajine iskrice.