Ste se cepili proti novi gripi?
” Ne in se tudi ne bom. Pojem namreč veliko česna in čebule. Doktor, ki je sicer ginekolog, mi je nedavno še posebej svetoval, da čebula in česen povečata odpornost. Jaz sicer obojega veliko pojem, samo preveč pa tudi ne, ker potem preveč smrdim.”

Ti veš, da so jutra kot majhni otroci
in čista svežina odprtega okna
je polna nemira.

Ti veš, da kot sonce se znova rodiva
in nočna tišina minulega dneva
je brezno spomina.

Ti veš, da ljubezen ni prava beseda
in dolgi romani današnjega časa
so polni praznine.

Ti veš, da že dolgo sva sama na poti
in da stopinje neznanega para
so našli le redki.

Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.

Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.

Skratka, da ne boste mislili, da pretiravam. Tole je naša zbirka kapljic, uvozili smo jih vse od Koroških lekarn, Lipnice in Gradca:

Pa ni nič pomagalo.

In kaj je pomagalo?

Tole:

Zgleda kot kakec, sicer je pa to lovorjevo seme, ki se ga – preprosto – nabere na lovorjevem grmu (največ na Primorskem, seveda). Maksov nono ga je pritovoril iz Izole, skuhali smo čaj, dodali eno kroglico —

in spet zaživeli v miru :)

Evo, se že dere!

Kje sem ostala? (…aja, premaga me slaba vest). Skratka: ko pridem spet do računalnika, itak pozabim, kaj sem hotela napisat ali pa me mine volja do pisanja.

Prebrala sem vse možne knjige o dojenčkih, dojenju, vzgoji, povezovalnem starševstvu, otrocih od nosečnosti do rojstva, pa od rojstva do šole, pa vse brošure o rotavirusih, cepljenjih, prehrani mamice, itd.. In na koncu se mi vedno znova zastavlja vprašanje: PA DOOOBROOO, AAAA SPLOOOH ŠEEE KAAAAJ SMEEEEM (pri p.m.)?!?!?!

Izogibam se kavi, ne jem slanega, mastnega, pekočega, surovega, ne pijem kofeinskih ali gaziranih pijač, ne prehladnih, ne prevročih, ničesar, kar povzroča krče (pa tako se mi lušta ene solate z dva deci balzamičnega kisa:(.

No, otrok ima kljub vsemu krče, tako da mi od nošenja malega sumoborca drevenijo roke, glavo pa lahko premikam samo še navzdol, v vse druge smeri je preveč boleče.

Kar se tiče življenja pred otrokom …. kaj je že to? :) A to je kdaj obstajalo? :)

Prejšnjo soboto sem se opogumila in šla s prijateljico v bližnji kafič na kavo (poudarek na bližnji , da sem lahko hitro doma, če se kaj zalomi). Maksa je čuval njegov ati, ki ga sicer obvlada, ampak ko sem se peljala na kavo, sem vmes že razmišljala, kaj če mu polomi roke, ko ga bo oblačil za sprehod?! Kavo sem zlila po grlu in tiščala na plin do doma. Obe roki je imel celi, sem na skrivaj pretipala, pa tudi sicer mu ni nič manjkalo. Najbrž bo treba to prakso še kdaj ponovit, da se navadim :)

No, in med tisto hitro kavico mi je prijateljica – tudi mamica – rekla, da je tako utrujena, da bi se zvečer raje treščila s kolom po glavi kot da bi sexala. Priznam, da sem, ko sem cel prejšnji teden ob desetih zvečer padala na kavč v dnevni sobi – večkrat tudi sama pomislila na to :) Pa da ne bo pomote – to ni niti malo smešno. To je grozljivo in strašljivo.

Pa še to: zakaj pri milem bogu vse mamice mislijo, da moramo biti prijateljice, ker pač vozimo otroke na sprehod in se srečujemo? Ko naletim na katero nadebudno, bi najraje obrnila voziček in se pognala v šprint proti domu! Pogovarjamo se samo o znamkah vozičkov, o tem, kateri ima krče in kako pomagajo tiste kapljice iz Lipnice (ki pomagajo za en drek, da smo si na jasnem!), pa kako fine so homeopatske kroglice, pa katere plenice povzročajo alergijo, pa koliko se je kateri malček zredil od zadnjega pregleda v otroški posvetovalnici.

Skratka: življenja pred otrokom ni, bolj slabo se spomnim, kakšno je bilo. Enakopravnosti v partnerstvu tudi ni, ker moški pač nimajo dojk, da bi lahko nahranili otroka, niti ne znajo tako fino govoriti: Ja, bu, bu, bu! in podobnih pizdarij.

Je pa zato nekaj drugega: so najlepša jutra, ko se sliši iz zibelke droben glasek in ko se sklonim k njemu, se mu zasvetijo očke, usta pa razpotegne v velik nasmeh! In teh nasmeškov in pogledov ne bi zamenjala za nič na svetu. In so večeri, ko ga od utrujenosti premaga jok, potolaži pa ga lahko samo mama. Vse tisto vmes je večkrat hudičevo naporno, ampak se splača :)

Predgovor h knjigi C. Davida Coatesa
Old MacDonald’s Factory Farm

Pri nas doma se te dni vse vrti v ritmu: hranjenje, previjanje, pa spet malo hranjenja, pa uspavanje, pa spet hranjenje, pa previjanje, pa … V tem vrstnem redu dalje. Vmes še malo posiljevanja z vozičkom in dudico, nad katerima Maks ni preveč navdušen :) Po mesecu dni seveda še nimamo ustaljenega urnika, trudimo se dohitevati drug drugega, mi ustreči Maksu, on pa … Kdo bi vedel! :) Najbolj me zbega, ko me sprašujejo, če je priden. Kaj to pomeni? Če pridno je? Ali pridno spi? Ali pa pridno kaka? :) Ali to mogoče pomeni, da ne joka preveč? No, kar se slednjega tiče, priznam, da sem se na jok navadila šele zadnji teden. Pred tem bi najraje jokala poleg njega.

Kljub vsem prebranim knjigam je praksa precej drugačna od teorije (in kako pri milem bogu vsi strokovnjaki vedo, zakaj joče mesec dni staro bitje, kaj čuti in o čem razmišlja?!).

Za začetek bo dovolj, vsakih nekaj minut namreč začutim neustavljivo željo, da ga grem pogledat :) In če spi več kot dve uri skupaj, bi ga itak najraje uščipnila :)

Najprej časovna komponenta:

1. Nosečniški žur (namenjen, kot pove že ime samo – nosečnicam!). Kraj: Cocktail bar Salon, LJ. Datum: 24.6.2008.

2. Kopanje pod vplivom tekočih substanc. Kraj: bazen mojega očeta, MB. Datum: 25.6.2008 (to pomeni, da so ne-noseče polovice prišle iz nosečniškega žura domov DAN KASNEJE!).

Prisotni:

- Sašo Papp
- člani skupine Tabu

Slikovno gradivo:

Sašo se domisli odlične ideje – z desko se pelje proti robu bazena, ostali mu seveda pomagajo:

Primož se pripravlja, da preko bazena pošlje mehurčkasto pošiljlko (kar se vsem prisotnim, ki jih sicer ne vidite, zdi blazno zabavno):

… in po dolgotrajnem trudu ter uspešno prepeljanem tovoru – končno zadoščenje ….