Ste se cepili proti novi gripi?
” Ne in se tudi ne bom. Pojem namreč veliko česna in čebule. Doktor, ki je sicer ginekolog, mi je nedavno še posebej svetoval, da čebula in česen povečata odpornost. Jaz sicer obojega veliko pojem, samo preveč pa tudi ne, ker potem preveč smrdim.”

Moj Maks je zdaj star skoraj 15 mesecev in do danes sem prebrala kar nekaj knjig o vzgoji, v njih sem z barvnimi markerji podčrtala tisto, kar se mi je zdelo najbolj pomembno. Ne samo to – iz ene knjige sem med počitnicami celo izpisala pravila, ki so se mi zdela upoštevanja vredna in jih doma prilepila na hladilnik. Saj ne rečem, da se zdaj tega vsaj 10 – odstotno držimo (bolj so ta – na hladilnik prilepljena – pravila pripeljala do tega, da so se iz mene norčevali tašča, lastna mati in bližnje prijateljice).

Je pa res, da sem z listanjem revij in prebiranjem knjig spoznala določene metode in nove poti vzgoje, na katere sicer ne bi pomislila. In kako torej vzgajam svojega otroka? S srcem in z ljubeznijo. Dovolim mu, da odpira elemente, ne dovolim mu, da iz  njih vleče obleke in posodo. No, čeprav priznam, da mu uspe vsaj enkrat dnevno narediti podrobno inventuro tudi v omari. Dovolim mu, da stokrat dnevno iz košarice potegne copate in jih razvleče po stanovanju (ker mi jih pač ni težko zložiti nazaj), ne dovolim mu, da se igra z daljinci in ostalo tehnično robo, ki jo imamo po stanovanju (zaradi moževe obsesije do tehnike), na vsakem koraku.

Maks zdaj že ve, kaj je zaželeno in kaj ne. Razume, ko mu rečem: »Maks, mami tega ne dovoli!«. Včasih mu je ta stavek sila smešen, drugič spet začudeno gleda, češ, kaj si je pa stara zdaj zmislila, zakaj pa tega ne smem, spet tretjič vzame moj jezen pogled in v zrak dvignjen, žugajoč prst, kot igro, in med vriskanjem zbeži proč. Pravila določamo vsak dan sproti, saj se, odkar hodi, vsakodnevno sam srečuje z novimi stvarmi, ki jih želi preizkusit.

Morda je posledica branja knjig to, da ga vselej opozorim samo enkrat, potem pa vzamem stvar, ki je prepovedana in njegovo pozornost preusmerim drugam. In vztrajam pri teh svojih načelih. V teh dneh se soočamo s tem, da se prehranjujemo samo za mizo. Da se z žemljico v roki nikakor ne moremo sprehajati po stanovanju. Danes zjutraj sva imela težko borbo z »albert« keksom, ki ga je na vsak način želel drobiti od kuhinje proti dnevni sobi in nazaj. Vsaj petkrat sem ga posadila za mizo in mu dala keks, ko je vstal izza mize sem mu keks spet vzela, nakar je bilo kričanje, pa spet nazaj za mizo in keks v roko in ponovno dol iz stola, pa keks iz roke in tako naprej in tako nazaj.

Včasih, ko ga pogledam, kako sprobava meje, mi je sila smešno in se moram zelo zadrževati, da ne izbruhnem v smeh. Spet drugič me jezi, ko vidim, da dedki in babice ne upoštevajo ničesar, kar sem »predpisala«, ampak … Iz vsega, kar sem se naučila in kar sem v teh dobrih 15 mesecih pridobila, sem spoznala, da se zarečenega kruha največ poje. In vzgojne metode, ki se obnesejo v družini vaše prijateljice, ni nujno, da se obnesejo tudi pri vas doma. Saj je fajn, da smo vztrajni in dosledni, ampak … za vsako ceno pa ni treba z glavo skozi zid in za vsako ceno ni treba že enoletnega otroka šolati kot majhnega cucka. Ker slej ko prej … bomo vse doživele histerični napad v trgovini. Ne glede na to, kako se bomo trudile pred tem … Ko se bo zgodilo, imejte v mislih, da je to sestavni del odraščanja in da to nikakor ne pomeni, da ste mulca slabo vzgojile. Eeeee … saj je približno tako, a ne?

Objavljeno v: Ringaraja.

Ti veš, da so jutra kot majhni otroci
in čista svežina odprtega okna
je polna nemira.

Ti veš, da kot sonce se znova rodiva
in nočna tišina minulega dneva
je brezno spomina.

Ti veš, da ljubezen ni prava beseda
in dolgi romani današnjega časa
so polni praznine.

Ti veš, da že dolgo sva sama na poti
in da stopinje neznanega para
so našli le redki.

Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.

Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.

Kolumna objavljena v: Ringarajine iskrice.

Tole je pa moj “jutranji” pogled med peto in deveto:

Brez dvoma. Lepo je biti nazaj :)

Skratka, da ne boste mislili, da pretiravam. Tole je naša zbirka kapljic, uvozili smo jih vse od Koroških lekarn, Lipnice in Gradca:

Pa ni nič pomagalo.

In kaj je pomagalo?

Tole:

Zgleda kot kakec, sicer je pa to lovorjevo seme, ki se ga – preprosto – nabere na lovorjevem grmu (največ na Primorskem, seveda). Maksov nono ga je pritovoril iz Izole, skuhali smo čaj, dodali eno kroglico —

in spet zaživeli v miru :)

Evo, se že dere!

Kje sem ostala? (…aja, premaga me slaba vest). Skratka: ko pridem spet do računalnika, itak pozabim, kaj sem hotela napisat ali pa me mine volja do pisanja.

Prebrala sem vse možne knjige o dojenčkih, dojenju, vzgoji, povezovalnem starševstvu, otrocih od nosečnosti do rojstva, pa od rojstva do šole, pa vse brošure o rotavirusih, cepljenjih, prehrani mamice, itd.. In na koncu se mi vedno znova zastavlja vprašanje: PA DOOOBROOO, AAAA SPLOOOH ŠEEE KAAAAJ SMEEEEM (pri p.m.)?!?!?!

Izogibam se kavi, ne jem slanega, mastnega, pekočega, surovega, ne pijem kofeinskih ali gaziranih pijač, ne prehladnih, ne prevročih, ničesar, kar povzroča krče (pa tako se mi lušta ene solate z dva deci balzamičnega kisa:(.

No, otrok ima kljub vsemu krče, tako da mi od nošenja malega sumoborca drevenijo roke, glavo pa lahko premikam samo še navzdol, v vse druge smeri je preveč boleče.

Kar se tiče življenja pred otrokom …. kaj je že to? :) A to je kdaj obstajalo? :)

Prejšnjo soboto sem se opogumila in šla s prijateljico v bližnji kafič na kavo (poudarek na bližnji , da sem lahko hitro doma, če se kaj zalomi). Maksa je čuval njegov ati, ki ga sicer obvlada, ampak ko sem se peljala na kavo, sem vmes že razmišljala, kaj če mu polomi roke, ko ga bo oblačil za sprehod?! Kavo sem zlila po grlu in tiščala na plin do doma. Obe roki je imel celi, sem na skrivaj pretipala, pa tudi sicer mu ni nič manjkalo. Najbrž bo treba to prakso še kdaj ponovit, da se navadim :)

No, in med tisto hitro kavico mi je prijateljica – tudi mamica – rekla, da je tako utrujena, da bi se zvečer raje treščila s kolom po glavi kot da bi sexala. Priznam, da sem, ko sem cel prejšnji teden ob desetih zvečer padala na kavč v dnevni sobi – večkrat tudi sama pomislila na to :) Pa da ne bo pomote – to ni niti malo smešno. To je grozljivo in strašljivo.

Pa še to: zakaj pri milem bogu vse mamice mislijo, da moramo biti prijateljice, ker pač vozimo otroke na sprehod in se srečujemo? Ko naletim na katero nadebudno, bi najraje obrnila voziček in se pognala v šprint proti domu! Pogovarjamo se samo o znamkah vozičkov, o tem, kateri ima krče in kako pomagajo tiste kapljice iz Lipnice (ki pomagajo za en drek, da smo si na jasnem!), pa kako fine so homeopatske kroglice, pa katere plenice povzročajo alergijo, pa koliko se je kateri malček zredil od zadnjega pregleda v otroški posvetovalnici.

Skratka: življenja pred otrokom ni, bolj slabo se spomnim, kakšno je bilo. Enakopravnosti v partnerstvu tudi ni, ker moški pač nimajo dojk, da bi lahko nahranili otroka, niti ne znajo tako fino govoriti: Ja, bu, bu, bu! in podobnih pizdarij.

Je pa zato nekaj drugega: so najlepša jutra, ko se sliši iz zibelke droben glasek in ko se sklonim k njemu, se mu zasvetijo očke, usta pa razpotegne v velik nasmeh! In teh nasmeškov in pogledov ne bi zamenjala za nič na svetu. In so večeri, ko ga od utrujenosti premaga jok, potolaži pa ga lahko samo mama. Vse tisto vmes je večkrat hudičevo naporno, ampak se splača :)

Predgovor h knjigi C. Davida Coatesa
Old MacDonald’s Factory Farm