… in spet sedeti pred mikrofonom, čebljati, poslušati glasbo in se smejati.

Tole je pa moj “jutranji” pogled med peto in deveto:

Brez dvoma. Lepo je biti nazaj :)

… bojda ni. Tako je povedal gospod doktor, ki je namignil tudi, da če bi obstajalo, potem bi ga predpisovali na recept (toliko, da se nisem opravičila, ker sem vprašala). Mamice imajo na forumih seveda vsaka svoj recept, kako premagati to nadlogo, ki menda še bolj tare fantke kot pupe. Naš Maks je bil dva meseca v krču, ne samo zvečer, ampak kar cel dan. Tako imam na desni roki od nošenja mojega velikana mišice kot Rambo.

Skratka, da ne boste mislili, da pretiravam. Tole je naša zbirka kapljic, uvozili smo jih vse od Koroških lekarn, Lipnice in Gradca:

Pa ni nič pomagalo.

In kaj je pomagalo?

Tole:

Zgleda kot kakec, sicer je pa to lovorjevo seme, ki se ga – preprosto – nabere na lovorjevem grmu (največ na Primorskem, seveda). Maksov nono ga je pritovoril iz Izole, skuhali smo čaj, dodali eno kroglico —

in spet zaživeli v miru :)

Vsakič, ko začnem pisati, se kot nalašč iz zibelke ali vozička zasliši: AAAAAAAAAAAAAAAAAA !!! Požene me v zrak, laufam do zibelke, tiščim v usta dudico (pomislim, da bi jo namočila v sladek sirup, ker to včasih pomaga, ampak me potem prema …

Evo, se že dere!

Kje sem ostala? (…aja, premaga me slaba vest). Skratka: ko pridem spet do računalnika, itak pozabim, kaj sem hotela napisat ali pa me mine volja do pisanja.

Prebrala sem vse možne knjige o dojenčkih, dojenju, vzgoji, povezovalnem starševstvu, otrocih od nosečnosti do rojstva, pa od rojstva do šole, pa vse brošure o rotavirusih, cepljenjih, prehrani mamice, itd.. In na koncu se mi vedno znova zastavlja vprašanje: PA DOOOBROOO, AAAA SPLOOOH ŠEEE KAAAAJ SMEEEEM (pri p.m.)?!?!?!

Izogibam se kavi, ne jem slanega, mastnega, pekočega, surovega, ne pijem kofeinskih ali gaziranih pijač, ne prehladnih, ne prevročih, ničesar, kar povzroča krče (pa tako se mi lušta ene solate z dva deci balzamičnega kisa:(.

No, otrok ima kljub vsemu krče, tako da mi od nošenja malega sumoborca drevenijo roke, glavo pa lahko premikam samo še navzdol, v vse druge smeri je preveč boleče.

Kar se tiče življenja pred otrokom …. kaj je že to? :) A to je kdaj obstajalo? :)

Prejšnjo soboto sem se opogumila in šla s prijateljico v bližnji kafič na kavo (poudarek na bližnji , da sem lahko hitro doma, če se kaj zalomi). Maksa je čuval njegov ati, ki ga sicer obvlada, ampak ko sem se peljala na kavo, sem vmes že razmišljala, kaj če mu polomi roke, ko ga bo oblačil za sprehod?! Kavo sem zlila po grlu in tiščala na plin do doma. Obe roki je imel celi, sem na skrivaj pretipala, pa tudi sicer mu ni nič manjkalo. Najbrž bo treba to prakso še kdaj ponovit, da se navadim :)

No, in med tisto hitro kavico mi je prijateljica – tudi mamica – rekla, da je tako utrujena, da bi se zvečer raje treščila s kolom po glavi kot da bi sexala. Priznam, da sem, ko sem cel prejšnji teden ob desetih zvečer padala na kavč v dnevni sobi – večkrat tudi sama pomislila na to :) Pa da ne bo pomote – to ni niti malo smešno. To je grozljivo in strašljivo.

Pa še to: zakaj pri milem bogu vse mamice mislijo, da moramo biti prijateljice, ker pač vozimo otroke na sprehod in se srečujemo? Ko naletim na katero nadebudno, bi najraje obrnila voziček in se pognala v šprint proti domu! Pogovarjamo se samo o znamkah vozičkov, o tem, kateri ima krče in kako pomagajo tiste kapljice iz Lipnice (ki pomagajo za en drek, da smo si na jasnem!), pa kako fine so homeopatske kroglice, pa katere plenice povzročajo alergijo, pa koliko se je kateri malček zredil od zadnjega pregleda v otroški posvetovalnici.

Skratka: življenja pred otrokom ni, bolj slabo se spomnim, kakšno je bilo. Enakopravnosti v partnerstvu tudi ni, ker moški pač nimajo dojk, da bi lahko nahranili otroka, niti ne znajo tako fino govoriti: Ja, bu, bu, bu! in podobnih pizdarij.

Je pa zato nekaj drugega: so najlepša jutra, ko se sliši iz zibelke droben glasek in ko se sklonim k njemu, se mu zasvetijo očke, usta pa razpotegne v velik nasmeh! In teh nasmeškov in pogledov ne bi zamenjala za nič na svetu. In so večeri, ko ga od utrujenosti premaga jok, potolaži pa ga lahko samo mama. Vse tisto vmes je večkrat hudičevo naporno, ampak se splača :)

Kaj ni človek neverjetna žival? Na milijone divjih živali ubije, da bi zaščitil udomačene živali in njihovo hrano. Nato ubije na milijarde domačih živali in jih poje. V povračilo umre na milijone ljudi, kajti prehranjevanje z živalmi povzroča degenerativne in smrtonosne bolezni, kot so bolezni srca in ledvic ter rakava obolenja. Nato človek muči in pobije še več živali, da bi našel zdravila za vse te bolezni. Drugje pa na milijone ljudi umira zaradi lakote in podhranjevanja, kajti hrana, ki bi jo ti ljudje lahko dobili, je namenjena za rejenje domačih živali. Medtem nekaj ljudi umira od žalostnega smeha, ko pomislijo na to, kako neumen je človek, ki tako zlahka in tako divje ubija, enkrat na leto pa pošilja voščilnice, ki želijo “Mir na Zemlji”:

Predgovor h knjigi C. Davida Coatesa
Old MacDonald’s Factory Farm

Danes je Maksa spet obiskal stric Sašo. Ker se je Maks 9 mesecev, ko je bil še v trebuščku, prebujal ob njegovem glasu, sta seveda že stara znanca :)

Vsak dan se vsaj enkrat spomnim na ta blog. Pa imam ves čas občutek, da bi po tako dolgem času nepisanja morala spisati nekaj genialnega za začetek. (Pa seveda ne bo nič iz tega:) Bo pa nekaj za začetek, ki bo, upam, botroval k temu, da bom v bodoče vsaj malo bolj pridno pisala.

Pri nas doma se te dni vse vrti v ritmu: hranjenje, previjanje, pa spet malo hranjenja, pa uspavanje, pa spet hranjenje, pa previjanje, pa … V tem vrstnem redu dalje. Vmes še malo posiljevanja z vozičkom in dudico, nad katerima Maks ni preveč navdušen :) Po mesecu dni seveda še nimamo ustaljenega urnika, trudimo se dohitevati drug drugega, mi ustreči Maksu, on pa … Kdo bi vedel! :) Najbolj me zbega, ko me sprašujejo, če je priden. Kaj to pomeni? Če pridno je? Ali pridno spi? Ali pa pridno kaka? :) Ali to mogoče pomeni, da ne joka preveč? No, kar se slednjega tiče, priznam, da sem se na jok navadila šele zadnji teden. Pred tem bi najraje jokala poleg njega.

Kljub vsem prebranim knjigam je praksa precej drugačna od teorije (in kako pri milem bogu vsi strokovnjaki vedo, zakaj joče mesec dni staro bitje, kaj čuti in o čem razmišlja?!).

Za začetek bo dovolj, vsakih nekaj minut namreč začutim neustavljivo željo, da ga grem pogledat :) In če spi več kot dve uri skupaj, bi ga itak najraje uščipnila :)