Zadnjič sem v mestu srečala bivšo sošolko, ki ima doma malčka, starega dva meseca manj kot je moj Maks. Nazadnje sva se srečali avgusta lani, ko sem bila jaz tik pred porodom, ona pa mi je hitela pripovedovati, kako dolgo sta se z možem trudila za njunega otročička in kako je nazadnje uspelo z umetno oploditvijo. Bila sem iskreno vesela zanjo.
No, in ta taista oseba mi zdaj, dobro leto po rojstvu svojega otroka, pove, da se njen sin vsako noč zbudi vsaj dvakrat in da z možem več ne vesta, kaj naj naredita. ?! Zato sta se odločila, da bosta malega puščala v njegovi postelji, da joka, dokler ne zaspi. Ne dvomim, da z dobrim namenom … čeprav še vedno ne morem ugotoviti, kaj je cilj tega »vzgojnega« ukrepa.
A se spomnite, kako težko smo čakale našega otročička, ko smo ga imele še v trebuhu? Kako smo si ga želele, da bi ga stisnile k sebi, ga crkljale, ga hranile, previjale, se z njim igrale … Zakaj bi torej – po nekaj mesecih, kar ga imamo – sedaj dovolile, da zaspi žalosten, zmeden in v solzah? Brez pomoči mamice ali atija? Ali vam ni ljubše, ko ste same žalostne, da vas nekdo stisne k sebi, vam nežno zašepeta, da bo vse vredu in da vas ima rad, kot pa da samevate same v sobi in vaših klicev na pomoč ne sliši nihče?
V različnih knjigah lahko beremo o različnih metodah, kako uspavati otroka. Določeni »strokovnjaki« seveda svetujejo, da ga pustite v postelji, ker ga na tak način ne boste razvajale in mu boste dale vedeti, da je noč čas za spanje. Prav smešno se mi zdi, ko potem kakšna mama reče, da se ta metoda obnese … »Mala je po treh urah nehala jokati in je zaspala«. Super! A bi tej mami kdo povedal, da je mala zaspala od utrujenosti in nemoči in ne zato, ker se je pri dveh mesecih svoje starosti naučila lekcije o spanju?! Vse, kar se otrok nauči v takem primeru je, da njegovega joka, ne sliši nihče. Da ni nikogar, ki bi ga potolažil in mu dal občutek varnosti.
Tako majhni otroci ne »vzganjajo histerije« – njihov jok je način njihove komunikacije. Samo na tak način nam vedo povedati, da potrebujejo naše roke, naš objem in naš šepet. Pa kaj, če smo naslednji dan neprespani in utrujeni! Saj bo kmalu prišel čas, ko se bomo pritoževali v drugo smer. Ko bomo sodelavcem pripovedovali, da se več ne želijo družiti z nami, da se zapirajo v svojo sobo in da se več ne pustijo objemati.
Tudi najin Maks se ponoči zbuja. Vsaj enkrat. Na prste ene roke lahko preštejem noči, ki smo jih v teh 15 – ih mesecih v celoti prespali. Ko ponoči zakriči, skočiva z možem oba v zrak, nakar eden od naju hitro steče po mulčka v njegovo sobo in ga prinese v najino posteljo. Položiva ga na sredino, med naju in vsi trije se stisnemo kot malce muce ter mirno spimo do jutra. Vam povem, ni lepšega občutka, kot je ta!

Kolumna objavljena v: Ringarajine iskrice.

Vsakič, ko začnem pisati, se kot nalašč iz zibelke ali vozička zasliši: AAAAAAAAAAAAAAAAAA !!! Požene me v zrak, laufam do zibelke, tiščim v usta dudico (pomislim, da bi jo namočila v sladek sirup, ker to včasih pomaga, ampak me potem prema …

Evo, se že dere!

Kje sem ostala? (…aja, premaga me slaba vest). Skratka: ko pridem spet do računalnika, itak pozabim, kaj sem hotela napisat ali pa me mine volja do pisanja.

Prebrala sem vse možne knjige o dojenčkih, dojenju, vzgoji, povezovalnem starševstvu, otrocih od nosečnosti do rojstva, pa od rojstva do šole, pa vse brošure o rotavirusih, cepljenjih, prehrani mamice, itd.. In na koncu se mi vedno znova zastavlja vprašanje: PA DOOOBROOO, AAAA SPLOOOH ŠEEE KAAAAJ SMEEEEM (pri p.m.)?!?!?!

Izogibam se kavi, ne jem slanega, mastnega, pekočega, surovega, ne pijem kofeinskih ali gaziranih pijač, ne prehladnih, ne prevročih, ničesar, kar povzroča krče (pa tako se mi lušta ene solate z dva deci balzamičnega kisa:(.

No, otrok ima kljub vsemu krče, tako da mi od nošenja malega sumoborca drevenijo roke, glavo pa lahko premikam samo še navzdol, v vse druge smeri je preveč boleče.

Kar se tiče življenja pred otrokom …. kaj je že to? :) A to je kdaj obstajalo? :)

Prejšnjo soboto sem se opogumila in šla s prijateljico v bližnji kafič na kavo (poudarek na bližnji , da sem lahko hitro doma, če se kaj zalomi). Maksa je čuval njegov ati, ki ga sicer obvlada, ampak ko sem se peljala na kavo, sem vmes že razmišljala, kaj če mu polomi roke, ko ga bo oblačil za sprehod?! Kavo sem zlila po grlu in tiščala na plin do doma. Obe roki je imel celi, sem na skrivaj pretipala, pa tudi sicer mu ni nič manjkalo. Najbrž bo treba to prakso še kdaj ponovit, da se navadim :)

No, in med tisto hitro kavico mi je prijateljica – tudi mamica – rekla, da je tako utrujena, da bi se zvečer raje treščila s kolom po glavi kot da bi sexala. Priznam, da sem, ko sem cel prejšnji teden ob desetih zvečer padala na kavč v dnevni sobi – večkrat tudi sama pomislila na to :) Pa da ne bo pomote – to ni niti malo smešno. To je grozljivo in strašljivo.

Pa še to: zakaj pri milem bogu vse mamice mislijo, da moramo biti prijateljice, ker pač vozimo otroke na sprehod in se srečujemo? Ko naletim na katero nadebudno, bi najraje obrnila voziček in se pognala v šprint proti domu! Pogovarjamo se samo o znamkah vozičkov, o tem, kateri ima krče in kako pomagajo tiste kapljice iz Lipnice (ki pomagajo za en drek, da smo si na jasnem!), pa kako fine so homeopatske kroglice, pa katere plenice povzročajo alergijo, pa koliko se je kateri malček zredil od zadnjega pregleda v otroški posvetovalnici.

Skratka: življenja pred otrokom ni, bolj slabo se spomnim, kakšno je bilo. Enakopravnosti v partnerstvu tudi ni, ker moški pač nimajo dojk, da bi lahko nahranili otroka, niti ne znajo tako fino govoriti: Ja, bu, bu, bu! in podobnih pizdarij.

Je pa zato nekaj drugega: so najlepša jutra, ko se sliši iz zibelke droben glasek in ko se sklonim k njemu, se mu zasvetijo očke, usta pa razpotegne v velik nasmeh! In teh nasmeškov in pogledov ne bi zamenjala za nič na svetu. In so večeri, ko ga od utrujenosti premaga jok, potolaži pa ga lahko samo mama. Vse tisto vmes je večkrat hudičevo naporno, ampak se splača :)