Zadnjič sem v mestu srečala bivšo sošolko, ki ima doma malčka, starega dva meseca manj kot je moj Maks. Nazadnje sva se srečali avgusta lani, ko sem bila jaz tik pred porodom, ona pa mi je hitela pripovedovati, kako dolgo sta se z možem trudila za njunega otročička in kako je nazadnje uspelo z umetno oploditvijo. Bila sem iskreno vesela zanjo.
No, in ta taista oseba mi zdaj, dobro leto po rojstvu svojega otroka, pove, da se njen sin vsako noč zbudi vsaj dvakrat in da z možem več ne vesta, kaj naj naredita. ?! Zato sta se odločila, da bosta malega puščala v njegovi postelji, da joka, dokler ne zaspi. Ne dvomim, da z dobrim namenom … čeprav še vedno ne morem ugotoviti, kaj je cilj tega »vzgojnega« ukrepa.
A se spomnite, kako težko smo čakale našega otročička, ko smo ga imele še v trebuhu? Kako smo si ga želele, da bi ga stisnile k sebi, ga crkljale, ga hranile, previjale, se z njim igrale … Zakaj bi torej – po nekaj mesecih, kar ga imamo – sedaj dovolile, da zaspi žalosten, zmeden in v solzah? Brez pomoči mamice ali atija? Ali vam ni ljubše, ko ste same žalostne, da vas nekdo stisne k sebi, vam nežno zašepeta, da bo vse vredu in da vas ima rad, kot pa da samevate same v sobi in vaših klicev na pomoč ne sliši nihče?
V različnih knjigah lahko beremo o različnih metodah, kako uspavati otroka. Določeni »strokovnjaki« seveda svetujejo, da ga pustite v postelji, ker ga na tak način ne boste razvajale in mu boste dale vedeti, da je noč čas za spanje. Prav smešno se mi zdi, ko potem kakšna mama reče, da se ta metoda obnese … »Mala je po treh urah nehala jokati in je zaspala«. Super! A bi tej mami kdo povedal, da je mala zaspala od utrujenosti in nemoči in ne zato, ker se je pri dveh mesecih svoje starosti naučila lekcije o spanju?! Vse, kar se otrok nauči v takem primeru je, da njegovega joka, ne sliši nihče. Da ni nikogar, ki bi ga potolažil in mu dal občutek varnosti.
Tako majhni otroci ne »vzganjajo histerije« – njihov jok je način njihove komunikacije. Samo na tak način nam vedo povedati, da potrebujejo naše roke, naš objem in naš šepet. Pa kaj, če smo naslednji dan neprespani in utrujeni! Saj bo kmalu prišel čas, ko se bomo pritoževali v drugo smer. Ko bomo sodelavcem pripovedovali, da se več ne želijo družiti z nami, da se zapirajo v svojo sobo in da se več ne pustijo objemati.
Tudi najin Maks se ponoči zbuja. Vsaj enkrat. Na prste ene roke lahko preštejem noči, ki smo jih v teh 15 – ih mesecih v celoti prespali. Ko ponoči zakriči, skočiva z možem oba v zrak, nakar eden od naju hitro steče po mulčka v njegovo sobo in ga prinese v najino posteljo. Položiva ga na sredino, med naju in vsi trije se stisnemo kot malce muce ter mirno spimo do jutra. Vam povem, ni lepšega občutka, kot je ta!

Kolumna objavljena v: Ringarajine iskrice.